1. Zgled Sv. Jožefa
1.1. Sveti Jožef pred nas stopa v svoji negotovosti in oklevanju.
1.1.1. Ni vedel kaj naj stori. Marijina nosečnost ga je presenetila. To ni bila tista Marija, s katero se je sklenil poročiti. Vmes se je nekaj zgodilo in on ni vedel kaj.
1.1.2. Imel je občutek, da v to dogajanje ne sodi in iskal je rešitve. Ali ni ti tudi nam znano - zlasti možem in fantom?
1.2. Vsi od nas pričakujejo trdnost in odločnost.
1.2.1. Vedno bi morali imeti na dosegu rešitve za vse težave in probleme (v medsebojnih odnosih, v družbi).
1.3. Od nas pričakujejo jasna stališča in odločno delovanje.
1.3.1. Zato smo razočarani, če se pojavijo negovotost, vprašanja in iskanje.
1.3.2. Jožef je v tej negotovosti in tuhtanju prišel do odločitve, da bo Marijo odslovil - napisal ločitveni list in skrivaj odšel iz njenega življenja.
1.4. Bog je imel z Jožefom drugačne načrte.
1.4.1. V sanjah ga je nagovoril in mu razodel naj ga ne bo strah vzeti k sebi žene Marije, ki je spočela od Sv. Duha.
1.4.2. Jožefu se ni sanjalo kdo je Sveti Duh, jasno pa je vedel kdo je Bog in sprejel je Njegovo sveto voljo.
1.4.3. Zato, ker ni slepo sledil svoji odločitvi, ampak je zaupal Bogu in Njegovemu načrtu zanj, za Marijo in za otroka, ki ga je nosila, je postal VARUH svete družine.
1.5. V življenju moža
1.5.1. Tudi v našem življenju moram preverjati svoje načrte in odločitve preko Božje volje - Bog govori tudi nam.
1.5.2. Ali se ni tudi nam zgodilo, da smo pomislili, da bi odnehali? Rešitve nismo videli nikjer drugje kakor v LOČITVI. Komu se v srcu še ni porodila takšna misel!
1.5.3. V srcu ste slišali še drugi glas, naj tega ne storite. Govoril vam je, da obstaja rešitev, da velja poskusiti, da ima smisel počakati.
1.5.4. Prav ta glas, čeprav tako nejasen, vam je pomagal, da ste vztrajali in da ste danes varuhi svojih družin.
1.5.5. Sveti Jožef nam s svojim življenjem daje zgled, da tisti, ki posluša Boga, se potrudi, da izpolni Njegovo voljo, nikoli ne LOČUJE, nikoli ne razdvaja.
1.5.6. Ločujemo in razdvajamo LJUDJE. Velikokrat samo zaradi tega, ker smo premajhni, preveč omejeni. Ker ne vidimo rešitve, lahko mislimo, da je rešitev v umiku, v begu, v LOČITVI.
1.6. Pri Bogu pa ni tako
1.6.1. Bog se ne umika, Bog ne ločuje, Bog ne beži.
1.6.1.1. Zato Bog tudi nam vedno znova pokaže rešitve, ki nam samim nikoli ne bi prišle na misel.
1.6.2. Potrebno pa je verjeti Njegovi besedi in ji slediti.
1.6.2.1. Jezus je rekel : "Kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta ..."
1.6.3. Zgodi pa se še nekaj čudovitega
1.6.3.1. Tisti, ki posluša Božjo besedo in jo izpolnjuje, postane varuh in zaščitnik nemočnih, podobno kakor Bog.
1.6.3.2. Bog vedno varuje tujca, siroto ali vdovo. Tudi tiste, ki so pripravljeni spolnjevati Njegovo voljo, naredi za varuhe tistih, ki potrebujejo pomoč, sprejetost in varstvo.
1.6.4. Kakor je Oče usmiljen z ubogimi, tako so tudi tisti, ki poslušajo Očetovo besedo: postanejo usmiljeni z vsemi, ki so usmiljenja potrebni.
1.6.5. Jožef je tako postal varuh Marije in Jezusa.
1.6.5.1. Kaj je to pomenilo za Jožefa nekoliko vemo iz Svetega pisma.
1.6.6. Kaj to pomeni za družinskega očeta?
1.6.6.1. Biti ljubeč varuh svoje žene in otrok, biti usmiljen z osamosvajanjem otrok, napakmi, ki jih delajo, s kljubovanjem s katerim poskušajo dokazati svojo osebnost.
1.6.6.2. Biti usmiljen v družini.
1.6.6.2.1. Edini ralog je, ker je usmiljen tudi Oče, ki ti je zaupal očetovstvo.
1.6.7. Zbuditi se iz spanja
1.6.7.1. Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil kakor mu je naročil Gospodov angel.
1.6.7.2. Mi se moramo zbuditi iz spanja, v katerem nas nagovarja miselnost sedanjega časa.
1.6.7.3. Zbuditi se moram iz spanja, ki ločuje in razdvaja.
2. Karitas
2.1. Zahvala za to, kar so sodelavci škofijske Karitas naredili dobrega.
2.2. Dobrodelnost je eden od stebrov na katerih sloni naša vera.
2.2.1. Bogoslužje
2.2.1.1. Če bogoslužje pozabi na ozanjevanje in karitativnost, se spremeni v golo obrednost, ki zadovoljuje samo naše čute, ne gradi pa občestva v duhovnem pomenu besede.
2.2.2. Oznanjevanje
2.2.2.1. Če oznanjevanje pozabi na ostala dva stebra, se spremeni v ideologijo, ki hoče uveljaviti svoj prav in se ne ozira ne na Boga in ne na človeka.
2.2.3. Karitativno delovanje - dobrodelnost
2.2.3.1. Če pa karitativno delovanje pozabi na bogoslužje in oznanjevanje, se spremeni v zgolj socialno delovanje. Karitas postane zgolj še ena socialna ustanova.
2.2.4. Harmonija vseh treh stebrov
2.2.4.1. V harmoniji vseh treh naša vera živi vsa tri področja in postaja trdna.
2.2.4.2. V bogoslužju se odpira češčenju Boga, v oznanjevanju se odpira vsebini našega verovanja. Tako bogoslužje kot oznanjevanje pa dobita potrditev, da nista sama sebi namen, ampak oba zajemata iz Boga ravno v dobrodelnosti, ki pomeni vero, ki iz besed dozori v dejanja.
2.3. Pomen Karitas v prebujanja zavesti o potrebnosti dobrodelnosti
2.3.1. Preveč rada se nam Kristjanom prikrade skušnjava, da smo kristjani že s tem dobrodelni, da gremo ob nedeljah k maši.
2.3.2. Najtežja naloga je nagovoriti Kristjane, da se odločijo, koliko od svojih dohodkov bodo vsak mesec namenili za pomoč potrebnim.
2.3.2.1. Vprašati se: Ali živim dobrodelno razsežnost krščanskega življenje?
2.3.3. Tudi za duhovnike je pomembno, da dobrodelnost zavestno vključijo v svoje duhovništvo.
2.3.3.1. Za duhovnikovo dobrodelnost ni dovolj, da v župniji organizira Karitas, tudi ni dovolj, če prostovoljce, ki delajo v Karitas duhovno vodi, če zanje pripravlja nagovore, srečanja, morebitne duhovne vaje.
2.3.3.2. Vsak duhovnik bi moral glede na dohodke, ki jih ima, določiti koliko bo mesečno iz svojega prispeval prav v ta namen.
2.3.3.3. Brez take odločitve tudi naša dobrodelnost lahko ostane zgolj na teoretični ravni.
2.3.4. Veliko dela je še pred sodelavci Karitas v vzgoji nas Kristjanov.